Letošnja Velika noč, ki je praznik življenja,veselja… se je za nas tukaj prisotne ovila v žalost-saj se je od zemeljskega bivanja poslovila naša draga prijateljica Jana!Prepričani smo, da je ta dan izbrala zato, ker se je vedno trudila uživati življenje, bila polna optimizma, veselja in smeha!Sigurno se Jana,ki nas danes spremlja iz druge dimenzije ne strinja s tukajšnjo lokacijo; raje bi nas povabila na kavo, njeno pecivo, prijateljski klepet…Prižgala bi si cigareto in s kozarcem dobrega vina bi nazdravili na njen jutrišnji rojstni dan. Skupaj bi uživali v pogledu z njenega balkona ,kjer so na zelenici zacvetela drevesa in rože, poslušali ptičje petje in naredili intervju za našo 40. letnico društva. Od ustanovitve DRUŠTVA PSORIATIKOV SLOVENIJE v letu 1979 dalje je bila Jana v podružnici Ljubljana vodilna in nepogrešljiva! Bolezen jo je močno prizadela tako na koži kot sklepih, kar je bila ovira pri delu z ljudmi in zaradi česar je zgodaj upokojila .Usoda ji je zadajala nove udarce, kot mlada žena je izgubila moža, s katerim sta ustvarjala nov dom za družino. Še z večjo vnemo se je posvetila delu v društvu, njeno stanovanje je bila pisarna v kateri smo načrtovali delo, iskali rešitve za lajšanje tegob bolezni, pisali vabila, pakirali pošto…Na njen naslov je prihajala povratna pošta, odgovarjala je na telefonske klice, vpisovala nove člane in tolažila so bolnike!
Vedno je bila srčna, potrpežljiva, dobre volje in pripravljena pomagati vsakomur! Bila pa je tudi gostiteljica marsikatere praznične ali rojstno dnevne zabave, pustnega rajanja ob plesu in petju,ki ga je imela zelo rada. Tudi po pridobitvi prve pisarne podružnice na Dermatološki kliniki smo se radi vračali v njen dom, kjer je bila vedno pozitivna energija!Kljub predaji nekaterih zadolžitev v podružnici je bila vedno prisotna na sejah,se udeleževala izletov in srečanj, bila članica predsedstva DPS, sodelovala na pomembnih obletnicah , bila prejemnica več priznanj in bila imenovana za častno članico društva. Ko ji je umrl edini sin smo se vsi spraševali kako bo ta kruta izguba vplivala na njeno zdravje, a jo je še dodatno utrdila!Vso energijo je vlagala v vnuke in še vedno rada prišla med nas. Kljub lepi starosti se je izredno razveselila potepa ob Soči in dogajanja po planini Lom nad Tolminom, nabiranja gob na Jelovici, bila pa je vesela vsakega obiska ali vsaj telefonskega klica. Nikoli tudi sama ni pozabila poklicati in voščiti za praznik ali rojstni dan. Čeprav ji je zdravje pešalo tega ni nikoli pokazala, z veseljem je pristala na intervju ob 40. obletnici društva, ki pa ga žal nikoli ne bo.
Jana prijateljica draga zaplavaj v nebo,odidi do zvezd v neskončno tišino. Pojdi v vrhove dreves-tja do ptičjih gnezd. Izgubi se v šumenju vetrov. Pojdi do roba vesolja in nazaj. Lepo potuj! Vsi mi pridemo za teboj!
Vsem njenim še enkrat iskreno sožalje!
Fani Močnik