V sredo 26. septembra 2018 smo se zbrali na ljubljanskih Žalah na zadnjem slovesu od naše članice Majde. Bila je ustanovni član Društva psoriatikov Slovenije – Podružnica Ljubljana. Nekateri starejši člani se je spominjamo v najlepši luči in težko smo se sprijaznili, da je bila ta sreda res dokončno slovo od nje.
Majda Pielick je bila zaposlena kot višja fizioterapevtka v negovalni enoti v UKC Ljubljana – Dermatovenerološke klinike do konca leta 2006, torej do zaslužene upokojitve. Ko sem sam zbolel za luskavico in sem bil hospitaliziram na kliniki kot dnevni pacient, sem prvič srečal izredno prijazno in razumevajočo sestro, ki je izvajala fototerapijo. Za nas paciente je vedno znala najti tolažilne in bodrilne besede. Vsi smo jo poznali in vsem je pomagala, da smo hitro prišli do želenega zdravnika – specialista. Takrat ni bilo nobenih čakalnih dob in če so že bile, so se po zaslugi sestre Majde vedno skrajšale. Poznala je stisko nas bolnikov in resnično nam je bila v pomoč.
Ta njena brezmejna pomoč nam obolelim za luskavico, se je nadaljevala tudi po upokojitvi v Dermatološkem centru Derm. Spomnim se, da sva se nekoč srečala na ulici in takoj me je ogovorila in med drugim vprašala, pri katerem specialistu se zdravim. Odgovoril sem ji, da sem že pred leti opustil zdravljenje, saj na kliniki nobenega več ne poznam in nisem tako prijazno sprejet, kot sem bil takrat, ko je bila še ona tam in nam je bila najboljši svetovalec. Iz torbice je potegnila posestnico in mi jo dala ter pripomnila, da res ni dobro za bolnika s kronično boleznijo, da nima svojega zdravnika specialista. Rekla je še, pokličite in hitro boste na vrsti. Seveda sem njeno priporočilo in nasvet upošteval.
Marsikateri pacient je po njeni zaslugi postal tudi član DPS, ko smo prvič bili njeni pacienti, smo na njeno priporočilo izpolnili pristopno izjavo za članstvo v društvu. V veliki meri je prav njena zasluga, da smo spoznali društvo, njegovo vlogo ter pomen za bolnike z luskavico. Pred dvajsetimi leti, ko sem jo spoznal, je bila res močno angažirana v društvu, ki je v začetku združevalo zdravnike specialiste iz dermatologije, kot paciente in druge vedenja željno javnost. Tudi sama je ostala vsa leta članica društva, čeprav ni bila bolnik z luskavico.
Majda je bila zelo družaben človek, če je le uspela, se je udeleževala raznih srečanj in izletov skupaj z bolniki. Znali smo si zaupati, pogovor je velikokrat nanesel na naše privatno življenje, marsikaj smo si znali povedati o svojih družinah. Nič ni smelo biti skritega, bila je človek, ki si ji lahko zaupal.
Pred leti je Majda zbolela, bolezen se je pritajno skrivala, ko je bila odkrita in razpoznavna, se je v njej rodilo upanje in volja, da jo premaga. Bila je v tem poglede prava borka. Kljub temu, da je skrbela hkrati tudi za hudo bolnega moža, se je več let upirala bolezni in gojila upanje, da bo zmagovalka. Žal se je bolezen vztrajno širila in napredovala – morala se je posloviti. Še danes mi odmevajo njene besede, ko sva se srečala po zadnjem glasbenem koncertu v juniju mesecu, in sicer je rekla: borila se bom do konca, še vedno imam upanje.
Lanskega januarja smo se poslovili od njenega moža Petra, bila je gimnazijska ljubezen, usoda je žal hotela, da je dobro leto za njim šla tudi ona v onostranstvo, morda sta spet skupaj in obujata spomine na skupno prehojeno pot.
Tudi mi, ki smo imeli čast biti Majdini pacienti in prijatelji, se jo bomo še dolgo spominjali kot nesebično, vsestransko razgledamo sestro iz DERME. Naj počiva v miru, svojcem pa v imenu vseh članov DPS izrekam iskreno sožalje.
Anton Prosen