Otrok, ki živi z luskavico ali drugo vidno kožno boleznijo, se ne sooča samo s telesnimi simptomi, kot so srbenje, bolečina, suha koža ali luščenje. Pogosto se srečuje tudi z vprašanji, pogledi, komentarji in nerazumevanjem okolice. Posebej občutljivo je lahko obdobje otroštva in odraščanja, ko sta sprejetost med vrstniki in občutek pripadnosti zelo pomembna. Zato je ustvarjanje varnega okolja brez sramu, zasmehovanja in izključevanja ena najpomembnejših nalog odraslih.
Kožna bolezen je lahko na prvi pogled vidna, vendar to še ne pomeni, da okolica razume, kako močno lahko vpliva na otrokovo vsakodnevno življenje. Otrok se lahko zaradi videza svoje kože začne umikati, izogibati določenim dejavnostim ali skrivati dele telesa. Včasih svoje stiske ne izrazi z besedami, temveč se pokažejo v njegovem vedenju.
Prav zato je pomembno, da starši in učitelji ne opazujejo samo sprememb na otrokovi koži, temveč tudi spremembe v njegovem počutju, razpoloženju in odnosih z vrstniki.
Ko kožna bolezen poseže v otrokov vsakdan
Otroštvo naj bi bilo obdobje igre, raziskovanja, druženja in ustvarjanja prijateljstev. Toda za otroka, ki ima vidne spremembe na koži, so lahko povsem običajne situacije vir nelagodja ali strahu. Predstavljajmo si otroka, ki se pred uro športne vzgoje nerad preobleče v garderobi, ker ne želi, da bi sošolci opazili spremembe na njegovi koži. Ali najstnika, ki se izogiba bazenu, poletnemu taboru ali rojstnodnevnim zabavam, ker ga skrbi, kako bodo drugi reagirali na njegov videz.
Takšne situacije se lahko pojavijo tudi pri:
- skupnem preoblačenju v šolskih garderobah ali na športnih dejavnostih;
- pouku športne vzgoje, plavanju in drugih dejavnostih, kjer je več kože odkrite;
- šolskih izletih, taborih in večdnevnih druženjih, kjer otrok deli sobo z vrstniki;
- druženju z novimi prijatelji, kjer se boji vprašanj ali neprijetnih komentarjev;
- izbiri oblačil, ko želi otrok z dolgimi rokavi ali hlačami zakriti prizadeta mesta, tudi v toplejših mesecih.
Nekateri otroci se začnejo pretirano obremenjevati s svojim videzom, drugi postanejo bolj zadržani, razdražljivi ali manj samozavestni. Pomembno je razumeti, da takšno vedenje ni nujno posledica trme ali pomanjkanja zanimanja za druženje. Lahko je način, s katerim otrok poskuša zaščititi sebe pred zadrego, zavrnitvijo ali zasmehovanjem.
Kako prepoznati, da otroka nekaj obremenjuje?
Otroci o svojih stiskah ne govorijo vedno neposredno. Še posebej mlajši otroci pogosto ne znajo pojasniti, zakaj jim je neprijetno, najstniki pa lahko svoje občutke skrivajo, ker ne želijo izstopati ali dodatno obremenjevati staršev. Zato je pomembno biti pozoren na spremembe v njihovem vedenju. Med opozorilnimi znaki so lahko:
- otrok nenadoma ne želi več v šolo ali pred odhodom izraža izrazito zaskrbljenost;
- izogiba se športni vzgoji, plavanju, šolskim izletom ali drugim dejavnostim;
- ne želi se preoblačiti pred vrstniki ali se začne oblačiti tako, da čim bolj zakrije kožo;
- se umika iz družbe, zavrača povabila na rojstnodnevne zabave in druga druženja;
- postane bolj tih, razdražljiv, žalosten ali negotov vase;
- pogosteje toži o glavobolih, bolečinah v trebuhu ali težavah s spanjem;
- začne pretirano skrbeti za svoj videz ali se primerjati z drugimi otroki.
Seveda posamezna sprememba še ne pomeni, da je otrok žrtev zasmehovanja ali da ima psihične težave. Lahko pa je pomemben znak, da se v njegovem življenju nekaj dogaja in potrebuje pozornost odraslih. UNICEF med možnimi znaki medvrstniškega nasilja izpostavlja tudi strah pred šolo, umikanje iz družbe, tesnobo in spremembe razpoloženja. Najpomembneje je, da sprememb ne spregledamo in jih ne pripišemo zgolj otrokovemu razpoloženju ali obdobju odraščanja.
Pogovor, v katerem se otrok počuti slišanega in sprejetega
Ko starši opazijo, da se otrok vede drugače, je prvi korak miren in odprt pogovor. Ni treba takoj iskati rešitev ali postavljati številnih vprašanj. Pomembneje je ustvariti občutek varnosti, v katerem otrok ve, da lahko spregovori brez strahu pred obsojanjem. Namesto neposrednega vprašanja »Ali se ti kdo smeji zaradi tvoje kože?« lahko pogovor začnemo bolj nežno:
- »Opazil/-a sem, da zadnje čase ne želiš več na plavanje. Mi poveš, kaj te pri tem moti?«
- »Kako se počutiš, ko se s sošolci skupaj preoblačite?«
- »Ali te je kdaj strah, da bodo drugi kaj rekli o tvoji koži?«
- »Je bilo v šoli kaj neprijetnega, o čemer bi se želel pogovoriti?«
- »Kaj bi ti pomagalo, da bi se med vrstniki počutil bolj sproščeno?«
Otroka poslušajmo brez prekinjanja in zmanjševanja pomena njegovih občutkov. Stavki, kot so »Saj ni tako hudo«, »Ne oziraj se na druge« ali »Moraš biti bolj samozavesten«, so sicer pogosto dobronamerni, vendar lahko otroku dajo občutek, da njegove stiske ne razumemo. Veliko več pomenijo besede: »Razumem, da ti je neprijetno. Prav je, da si mi povedal. Skupaj bova poiskala rešitev.« Otroku je treba jasno povedati, da za svojo bolezen ni kriv, da se mu zaradi nje ni treba sramovati in da si zasluži spoštovanje ne glede na videz svoje kože.
Kaj lahko storijo starši?
Starši imajo pri oblikovanju otrokove samopodobe in občutka sprejetosti izjemno pomembno vlogo. Otrok iz njihovega odnosa do bolezni pogosto razbere, kako naj nanjo gleda tudi sam.
- O bolezni se pogovarjajmo odkrito in brez sramu.
Kožno bolezen predstavimo kot zdravstveno stanje, ne kot nekaj, kar bi bilo treba skrivati. Otroku na njemu razumljiv način pojasnimo, kaj se dogaja z njegovo kožo, zakaj se pojavljajo spremembe in kako poteka zdravljenje. Pri luskavici je pomembno tudi pojasnilo, da bolezen ni nalezljiva in da se je drugi ne morejo okužiti z dotikom.
- Otroka ne opredeljujmo samo skozi bolezen.
Luskavica ali druga kožna bolezen je del otrokovega življenja, ni pa njegova celotna identiteta. Spodbujajmo njegove interese, talente, prijateljstva in dosežke. Pohvalimo ga za trud, pogum, ustvarjalnost in vse tisto, kar ga dela edinstvenega.
- Spoštujmo njegove občutke in osebne meje.
Če otroku ni prijetno razkazovati kože, ga ne silimo, naj se preoblači pred drugimi ali razlaga svojo diagnozo vsem sošolcem. Pomagajmo mu najti rešitve, ob katerih se bo počutil varno, hkrati pa ga postopoma spodbujajmo k sodelovanju pri dejavnostih, ki si jih želi.
- Pripravimo ga na vprašanja in odzive vrstnikov.
Otroku lahko pomagamo oblikovati kratek in preprost odgovor, ki ga uporabi, kadar ga kdo vpraša o koži. Na primer: »Imam luskavico. To je bolezen kože, ki ni nalezljiva.« Tako dobi občutek, da ima nad situacijo več nadzora. Vendar mora vedeti, da mu o svoji diagnozi ni treba govoriti, če tega ne želi.
- Sodelujmo s šolo in drugimi odraslimi.
Če otrok doživlja neprijetne komentarje, izključevanje ali zasmehovanje, se pogovorimo z razrednikom, šolsko svetovalno službo in po potrebi vodstvom šole. Pomembno je, da otrok ve, da ga starši podpirajo in da pri reševanju težav ni sam.
- Poiščimo strokovno pomoč, kadar je stiska večja.
Če se otrok dlje časa umika iz družbe, zavrača dejavnosti, je izrazito tesnoben, žalosten ali ima težave s spanjem, je smiselno poiskati pomoč šolskega psihologa, psihologa ali drugega strokovnjaka za duševno zdravje. Tudi psihološka podpora je pomemben del celostne obravnave kronične kožne bolezni.
Kakšno vlogo imajo učitelji in šola?
Otrok velik del dneva preživi v šoli, zato ima šolsko okolje pomemben vpliv na njegovo počutje, samozavest in občutek pripadnosti. Učitelji lahko s svojim odnosom pomembno prispevajo k temu, da razlike med otroki ne postanejo razlog za zasmehovanje ali izključevanje. Pri tem ni nujno, da učitelj pozna vse podrobnosti otrokove bolezni. Pomembno pa je, da razume, da lahko vidna kožna bolezen vpliva na otrokovo sodelovanje pri različnih dejavnostih in na njegove odnose z vrstniki.
Kaj lahko naredijo učitelji?
- Ustvarjajo kulturo spoštovanja in sprejemanja. Otrokom skozi pogovor, razredne ure in vsakodnevne situacije približajo pomen različnosti, strpnosti in spoštovanja.
- Preprečujejo zasmehovanje in žaljive komentarje. Na neprimerne opazke o videzu, koži ali telesu se odzovejo takoj in jasno. Takšnega vedenja ne smejo označiti za nedolžno šalo, če otroka prizadene.
- Opazujejo odnose med vrstniki. Pozorni so na izključevanje iz skupine, neprijetne pripombe, šepetanje, posmehovanje ali spremembe v otrokovem vedenju.
- Omogočijo diskretne prilagoditve. Če otroku skupno preoblačenje povzroča nelagodje, se lahko dogovorijo za možnost preoblačenja v zasebnem prostoru. Pri športni vzgoji in drugih dejavnostih se upoštevajo morebitne zdravstvene omejitve ter otrokove potrebe.
- Z otrokom se pogovorijo na samem. Če opazijo, da se umika ali ne želi sodelovati, ga povabijo k pogovoru brez izpostavljanja pred razredom.
- Vključujejo vse otroke v skupinske dejavnosti. Poskrbijo, da otrok zaradi bolezni, videza ali drugačnih potreb ne ostaja na robu skupine.
Pomembno je tudi, da učitelji diagnoze ne razkrivajo pred razredom brez otrokovega oziroma ustreznega soglasja staršev. Če bi bilo koristno, da so sošolci bolje seznanjeni z boleznijo, se lahko družina in šola dogovorita o primernem načinu predstavitve. Otroka pri tem vključimo v odločitev in spoštujemo njegovo željo po zasebnosti. Šola mora biti prostor, v katerem ima vsak otrok možnost sodelovati, se učiti in razvijati brez strahu pred poniževanjem. UNICEF poudarja, da so učitelji in šolsko osebje pomembni zavezniki pri preprečevanju medvrstniškega nasilja ter ustvarjanju vključujoče šolske kulture.
Ko se neprijetne pripombe spremenijo v zasmehovanje
Včasih otroci zaradi nepoznavanja bolezni postavljajo vprašanja, ki so lahko za otroka z vidnimi kožnimi spremembami neprijetna. Radovednost sama po sebi še ni zasmehovanje, vendar je pomembno, kako se odrasli na vprašanja odzovejo. Če se pojavijo ponavljajoče se žaljivke, posmehovanje, izključevanje iz skupine ali namerno poniževanje zaradi videza kože, je treba ukrepati. Otroku ne smemo svetovati, naj takšno vedenje preprosto ignorira ali se nanj navadi.
Pomembno je:
- otroku verjeti in mu dati vedeti, da njegovo doživljanje jemljemo resno;
- ugotoviti, kaj se je zgodilo, kje, kako pogosto in kdo je bil vpleten;
- o dogodkih obvestiti razrednika in šolsko svetovalno službo;
- skupaj s šolo pripraviti konkretne ukrepe za zaščito otroka;
- spremljati, ali se razmere izboljšujejo in ali se otrok ponovno počuti varno.
Odgovornost za preprečevanje zasmehovanja ni na otroku, ki ima kožno bolezen. Odgovornost je na odraslih, ki morajo zagotoviti varno okolje in jasno pokazati, da poniževanje zaradi drugačnega videza ni sprejemljivo.
Najpomembnejše sporočilo: otrok mora vedeti, da ni sam
Raziskave potrjujejo, da lahko kronične kožne bolezni pomembno vplivajo na otrokovo samopodobo, odnose z vrstniki, šolsko življenje in duševno zdravje. Pri luskavici se lahko telesnim simptomom pridružijo tudi občutki sramu, tesnobe, osamljenosti in strah pred odzivi okolice. Zato uspešna obravnava bolezni ne sme biti usmerjena samo v izboljšanje stanja kože, temveč tudi v otrokovo psihološko in socialno dobrobit. Otrok potrebuje odrasle, ki ga bodo poslušali, razumeli in mu pomagali poiskati rešitve. Potrebuje starše, ki ga ne bodo presojali po videzu kože, ter učitelje, ki bodo znali prepoznati stisko in pravočasno ukrepati. Predvsem pa potrebuje vrstnike, ob katerih se bo lahko počutil sprejetega. Ustvarjanje okolja brez sramu in zasmehovanja se začne z majhnimi, vsakodnevnimi dejanji: s prijazno besedo, spoštovanjem drugačnosti, pripravljenostjo prisluhniti in odločnim odzivom na poniževanje.
Noben otrok ne bi smel izbirati med tem, da pokaže svojo kožo, in tem, da je sprejet v družbo. Kožna bolezen ne sme določati, koliko prijateljev bo imel, katerih dejavnosti se bo udeleževal in kako pogumno bo stopal v svet.
Viri:
- National Psoriasis Foundation – For Parents: Healthy Living
- National Psoriasis Foundation – Emotional Impact
- UNICEF – How to talk to your child’s school about bullying
- Impact of childhood psoriasis on children and parents during transition to adolescence
- JAMA Dermatology – Stigmatization and Mental Health Impact of Chronic Pediatric Skin Disorders